Vrednost podjetja oz. deležev in kreiranje vrednosti za lastnike družinskih podjetij ponavadi ni glavni faktor po katerem bi ocenjevali svojo uspešnost.

Če primerjam družinska podjetja in tista z drugačnimi lastniškimi in zaposlitvenimi strukturami lahko izpostavim, da je ključna razlika v strategiji in ciljih poslovanja. Klasična, nedružinska, podjetja večinoma za cilj postavljajo visoko oz. višjo donosnost poslovanja in so se bolj pripravljena izpostaviti tveganjem. Na drugi strani pa družinska podjetja bolj stremijo k poslovni stabilnosti na daljši rok. Prav tako smo v družinskih podjetjih redkeje priča izplačevanju dobička kot v nedružinskih podjetjih.

Do vprašanja vrednosti podjetja pa vendarle pridemo tudi v družinskih podjetjih. Če ne prej, ko lastnik prične razmišljati o nasledstvu. Iz vsaj dveh razlogov:

- Zaradi prepletenosti poslovnega in zasebnega premoženja, ne-izplačevanja dobičkov, prenizkih osebnih dohodkov (kljub uspešnemu poslovanju podjetja) je velik del premoženja seniorja vezan v podjetju. Ob izstopu iz podjetja pa je potrebno poskrbeti za primerni standard ali drugače povedano treba je »požeti« sadove dela in se odločiti za eno izmed oblik izplačila (izplačilo preteklih neizplačanih dobičkov, odkup lastnega deleža, prenos drugih oblik premoženja v zasebno last ipd.) kar je povezano z oceno vrednosti podjetja.

- Zaradi odločitve o prenosu podjetja na več naslednikov, ki niso vsi nujno vključeni v upravljanje podjetja. Finančni vidiki postajajo pomembnejši s širšo lastniško strukturo. Kadar je v lastništvo in upravljanje podjetja vključenih več posameznikov in družin je s strateškega vidika potrebno poznati vrednost podjetja (premoženja) saj na ta način lažje evalviramo in analiziramo uspešnost glede na zastavljene cilje. Ob enem družinski člani postajajo »profesionalni lastniki«, ki jih podobno kot siceršnje investitorje zanima vrednost njihovega deleža.

Mateja Ahej, Superior svetovalna družba